Bil je lep sončen dan(11.maj 2012), čeprav je bila že tema, ko smo se v roku dveh ur dogovorili da gremo krast našemu vodu-Tigrom. Zbrali smo se ob 22h pred trgovino Tuš v Slovenj Gradcu, sami neizkušeni (prvič smo šli krast): Žana Štruc, Klara Golob, Martin Zorko in Patricija Blažek. Po kratki vožnji smo prispeli v bližino cerkve Sv. Ane nad Pamečami. Ko smo se odločili da si ogledamo teren smo se počasi približevali majhnemu ''taboru''. Z Žano sva šli po levi strani, kjer je bilo vse osvetljeno, vendar se ni videlo. Klara in Martin pa sta šla po desni strani, po temi. Z Žano sva prišli okrog in kar naenkrat se je Žana začela ''puzat'' vedno više. Kmalu je stekla do šotora in ga zavzela. Naenkrat nisem vedela kaj naj in sem se odločila da se vrnem pogledat v bazo, med tem pa sta se Klara in Martin že skrbno pripravljala na napad. Nato sem se odločila da grem za hišo in pogledam kakšno je stanje. Ugotovila sem, da na desni strani ne bo šlo, zato sem odšla na levo. Tam sem se počasi po hribu navzgor ''puzala'' in se skrivala v visoki travi. Čez nekaj časa pa zaslišim nekoga za sabo. Prestrašila sem se in se obrnila. Zagledala sem Martina in si oddahnila. Ko se je nadihal, sva se odločila da jaz počasi vstanem in grem mirno proti straži, on se bo pa skril za vogal. Nekaj časa sem čakala, da so me sploh opazili in kmalu se je Alen pognal za mano. Tekla sem malo prehitro in bila sem predaleč pred njim, zato ni več tekel za mano in načrt je propadel. Odločila sva se da greva še podobno taktiko poizkusit z desne strani. Ko sva prišla tja, pa so Klaro kar naenkrat ulovili. Tako sva ostala še Martin in jaz. Jaz sem počasi vstala in odšla proti ''taboru''. Nekaj časa me sploh niso opazili, a ko so me, se je Alen zopet pognal za mano in Martinu je uspelo ukrasti zastavo. Kmalu sem ponovno prišla više in zgodba se je ponovila. Tretjič pa mi je uspelo steči mimo Alena, saj me ni takoj zagledal, ker je bil obrnjen vstran. Tekla sem mimo in zagrabila vodovo zastavico, ter tekla naprej. Čez par metrov pa me je na žalost ulovil Alen. Tako se je naša kraja srečno zaključila. Ker pa so bili vsi budni (malo čudno, saj bi stražila naj samo 2), smo se kar ponoči okoli 2h dogovorili za odkupnine. Šotor smo zamenjali za naju s Klaro, za zastavo pa so nam morali pripraviti zajtrk: Nutella (seveda originalna), kruh in mleko; morali so nam pa pripraviti tudi lepo budnico (brez kakršnihkoli loncev) ob 7.30. Kruha niso imeli s seboj, zato so morali vstati ob 6h, da so ga dobili. Budnica je bila nepozabna, odprli so šotor in nam dali pred glave, oz. nosove MUFFINE. To je pa bilo zeloooo dobro.. Tako je naša prva kraja bila izpeljana do konca in zdaj vemo kako je tistim, ki po navadi napadajo naše tabore.