Pot proti Brinjevi gori je bila kar naporna in polna zadihanosti in švica, ampak skavti se ne damo... Pravi navdih je bil gospod, ki nam je na poti velikodušno podaril plastenke osvežilne vode. Tik pred ciljem pa smo skozi temo zagledali soj luči... ognja... Kmalu zatem smo zagledali tri čudne pojave... kralje? Ja, bili so kralji, en rumen, drugi zelen in tretji rdeč, ki so bili začudeni, kaj počnejo tam in kako to, da so se srečali... ker pa se je noč že spustila (tudi) na Brinjevo goro, smo se skupaj odpravili v pravo luksuzno šotorišče, ki bi ji marsikateri normalni človek pravzaprav rekel hiša :)
Petek je minil v mazanju odličnega mlečnega riža izpod rok spretnih kuharic Milke (ki je skoraj Gorenjka :)) in Dolores (ki je gotovo Primorka), pa v spoznavanju drug drugega in naših kraljev. Rumena je bila pravzaprav kraljica z imenom Vsevidka, ki je kraljevala ustvarjalnemu ljudstvu Džungelčanov, ki so radi bolehali za Smrduljo in dolgo spali. Zeleni kralj Srvajvur je vladal trem vasem združenim v ljudstvo Mgajverjev, ki so bili znani po svojemu čutu za orientacijo in opreznosti. Kralj z rdečim plaščem pa se je imenoval Pedolin in je vladal svojemu (skoraj) nevidnemu ljudstvu, ki pa je bilo zelo umno, modro.
Sobota je minila v spoznavanju naše odprtosti do soljudi. Ugotovili smo, kako radi drug drugemo dajemo "kronice", jih ocenjujemo po zgolj eni od lastnosti in nismo odprti za drugačnost. V igri kraje zastavice se nam je pridružil neznani prišlek z imenom Simon, ki nas je presenetil tudi s svojo zanimivo zgodbico o četrtem kralju (a ste vedeli, da niso bili trije, ampak štirje, a?).
Sobotno popoldne je minilo v velikem podvigu iskanja zaklada za kralja kraljev, h kateremu smo bili skupaj s kralji namenjeni. Lovili in nabirali smo hrano, z njo trgovali, se varovali, iskali koščke zemljevida, ki nam ga je skupni Oče (kdo je le to bil?) poskril po gozdu, iskali vasi starešin kraljestva in z njihovo modrostjo in dobrim spominom polnili kraljevi arhiv s podatki o zgodovini našega stega. Sedaj vsi vemo, kdo so bili prvi skavti v našem stegu, koliko članov je štela naša največja četa, kdo so naši stegovski bratje ter da je nekdo nekoga nekoč v pustnem času zamenjal za posteljo :)
Skozi vse te preizkušnje smo zvečer le našli zaklad, a kaj, ko ga nismo smeli odpreti. Večer je bil čudovito zaključen z večerom ob ognju in čeprav nas je ob njem malo zeblo, smo ostali dobre volje in za akcijo. Skupaj smo tudi popraznovali s torto ob 20-letnici, ki so jo voditelji skoraj pozabli naročiti (skupaj z vsem drugim, kar je šlo narobe ... no, vsaj lahko bi šlo:).
Seveda pa zimovanje ne bi bilo zimovanje, če ne bi vsaj ena noč minila adrenalinsko v straži zastave. Noč iz sobote na nedeljo je bila zatorej precej pestra... dogajalo se je, adrenalin je bil na višku, a zastave so ostale na svojem mestu, mi pa smo rešili svojo skavtsko čast.
Nedelja nas je presenetila s snegom, ki je začel padati v velikih kosih, kot da bi Bog na nas stresal vato. Mi pa smo po sobotnem aktivnem dnevu "okrevali" v šotorišču ob igranju iger in okraševanju tort. Smo ugotovili, da smo poleg skavtskega duha tut nadarjeni slaščičarji.
Kaj kmalu je nastopil čas za skupno mašo, na katero so prišli tudi naši starši in drugi sorodniki in prijatelji. Pri njej je ena naših volkuljic, Rebeka, izrekla tudi slovesno prvo obljubo, darila, ki smo jih prejšnji večer našli, pa smo položili pred Kralja kraljev. A ta Kralj kraljev je neverjeten in se je daroval nazaj in nam darila vrnil. Ko smo jih po maši z navdušenjem odprli so v njih bile... majice!! Lepe oranžne majice za vsakega izmed nas.
Po sladkanju, klepetanju, praznovanju rojstnih dni dveh naših članov pa smo pograbili svoje nahrbtnike in odšli domov... in to celo ne peš ;)
Bilo je kraljevsko... vključno s smrdljivim štumfom od sluge ;)